Da je mesto ob izviru dalo ime kar celotnemu potoku, kaže da se je obravnavani prostor skozi zelo dolgo časovno obdobje uporabljal kot perišče, pri »perišu« so ženske prale perilo. Tu so v glavnem prale gospodinje iz okoliških kmetij nad izvirom, tem pa so se v zimskih dneh pridružile ženske tudi iz bolj oddaljenih domačij, kajti nihče ne pomni, da bi ta izvir kdaj presušil, pa tudi voda v izviru je bila pozimi nekoliko toplejša od vode v Bistrici.
Na perišče, ki do sredine tridesetih let dvajsetega stoletja, ko so domačini sezidali korito, ni bilo posebno opremljeno, so ženske prinesle v pepelnatem lugu obkuhano perilo. Perilo so ob potoku zložile na krpo. V potok so položile »perišjek« in začele perilo drgniti ob hrapavo površino »perišjeka«. Pogosto so ob »perišjek« tudi močno udarjale, da bi perilo čim bolje oprale. Perilo so nato izplaknile in ožele, ga položile na »perišjek« in ga odnesle domov, kjer so ga posušile.
»Periše« na Trebčah pa niso uporabljale le gospodinje, ampak je bilo to hkrati tudi napajališče za živino z okoliških domačij, in to je bil tudi eden poglavitnih razlogov za izgradnjo betonskega korita, saj so se s tem bistveno izboljšale higienske razmere na perišču.
Vir: Izobraževanje lokalnih turističnih vodnikov, Seminarska naloga Občina Bistrica ob Sotli, marec 2007, izdelale: Petra Misja, Nina Lojen, Tjaša Kunst
